Aktualno

2017

2016

2015

2014

2013

2012

2011

2010

2009

2008

2007

Ob petindvajset letnici KUD Lipovci

in o časih prej, ko se je dogajalo marsikaj in se je v Lipovcih dogajala tudi kultura

Ne živi človek samo od kruha… Zato se ljudje radi zbiramo ob raznih priložnostih in si izmenjamo misli, se pogovarjamo, poslušamo, pojemo, recitiramo, igramo, se ukvarjamo z raznimi športi, plešemo, idr., ali pa tudi moramo priti skupaj, da si pomagamo pri težjih in večjih delih.

Moj spomin sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je v Lipovce komaj prihajala elektrika, ko ni bilo asfalta, ne ulične razsvetljave, ko so bile še mnoge hiše lesene/cimprane, ko je le malo kje bil radio in je komaj čez leta prihajala televizija.

Na tiste čase ostajajo nepozabni spomini ob 'lujpanju tikvinoga semena'. Pričarane so bile mnoge zgodbe resničnih dogodkov iz preteklosti /ali pa tudi izmišljene/. Nekateri naši predniki so bili odlični pripovedovalci, danes bi lahko rekli igralci. Približali so nam dogodke iz prve in druge svetovne vojne in pri tem seveda ne gre pozabiti doživetij na ruski fronti. Izostale tudi niso zgodbe iz davnih časov. Eno od teh sem uporabil v spisu pri slovenščini in dobil zelo 'debelo petko', ki me je spremljala skozi celo življenje in (v par besedah o tem kako Bog – Kristus in Peter potujeta po svetu: Peter je ob potovanjih po vaseh srečeval različne ljudi, ki so ga sprejeli ali pa tudi zavrnili. Bil je vse stransko sposoben in je rad vsakemu pomagal. Vedno pa se mu je pridružil kakšen človek, ki mu je pri tem pomagal, od kolarja, ribiča, 'šterca'/brezdomca/, idr. in vsakokrat je dobil za plačilo grudo 'kisilaka'. Seveda je to plačilo vedno odstopil svojemu pomagaču, saj je znal, da si lahko sam naslednjič prisluži kar bo potreboval za življenje. Ni mu bilo težko tudi takrat, ko je Kristus grudo 'kisilaka' spremenil v zlato in jo je z veseljem prepustil štercu.). Podobni 'pripovedni dogodki' so bili ob 'lujpanju kukorce', 'čejsanju perja' - ki je bilo bolj žensko opravilo, ob zaključku dela 'pri mašini'/mlačvi, pa po 'kolinaj', idr.

Ob vseh teh priložnostih se je zelo rado pelo, praviloma moški in ženske skupaj. Bile so priložnostne pesmi, pa tudi običajne. Škoda, da se teh pesmi ni več ohranilo v današnji čas. Kot otrok /in še danes/ sem zelo rad prisluhnil fantovski/moški/ pesmi v Lipovci v letnih/toplih/ časih, ko je vreme to dopuščalo. Škoda, da nimam zapisov, še bolj pa posnetkov naših moških pevcev o tem, kako so dekleta odpirala okna, ko so šli po vasi in prepevali. Marsikatera 'ljubezenska iskrica' je ob tem preskočila, ko so se ustavili pod oknom. V Lipovci so bile takrat praviloma 'cimprane' hiše ob pouti/cesti/.

V Lipovci je bila takrat /še do pred kratkim, ko so naši vrli gasilci začeli z gradnjo novega gasilskega doma in so jo morali porušiti/ le mala dvorana z odrom v gasilskem domu, ki pa je bila velikokrat/praviloma/ premajhna. Lipovčari so radi prihajali na igre, ki so jih igrali naši Lipovčari pod vodstvom takratnih učiteljev v Lipovcih /Škerget in Aranka/ in proslave, ki jih je pripravljal pred kratkim pok. učitelj Ivan Zajc. V posebnem /otroškem/ spominu mi je ostala igra Domen in strel s tega odra iz karabinerke; pa prepevanje ob kitari našega Mesaričevega Miškeca; pa otroško petje našega že pokojnega 'Mudrija' ob kitari; pa gostovanje Gančkih muzikantov, ko so zaigrali Savinjska dolina; pa naših muzikantov trobente Stankoja in Pišteka Peterka; pa Pičijevih bobnov; pa mladega ansambla Confort (Buco …); pa mladih Tivadarovih mužikašov - Gorazd in Hotimir; pa naših mladih deklic, ko so začele z ritmičnimi plesi; pa mlade folklorne skupine OŠ iz Beltinec, ko so tako plesali, da smo se bali, da se zruši strop; pa proslav, ki so jih organizirali Nada in Silva Tratnjek; pa Miljana Zajec; pa Suza Erjavec; pa veseli večeri, ki so jih organizirali mladi, in še in še in sem nehote koga izpustil!!! O vsebini proslav so se ljudje radi še dolgo pogovarjali, še posebej ob zbiralnici mleka in tudi v gostilnah.

Seveda so bila vedno lepo pripravljena proščenja za Petrovo in Pavlovo, kjer so moški in ženske vedno skupaj zapeli Petru in Pavlu in to tako, kot se to lahko zapoje samo v Lipovcih ob Lipovski kapeli! Kot otrok sem občudoval to petje. Omenite velja župnijska kantora Cipot in Maroša. Tudi v zadnjem času se poje lepo ob teh priložnostih, ki ga vodi Gorazd, čeprav nima funkcije kantorja. Tukaj pesem zveni na posebej čudovit način, morda zato, ker je na Pinkavi?, ali pa …

Potrebno je posebej omeniti, da se je vas Lipovci vsakokrat zelo slovesno pripravila in proslavila nove maše duhovnikov iz Lipovec, ki niso bile le verski dogodek, ampak tudi poseben družabni kulturni dogodek. Že pred drugo svetovno vojno so bile v Lipovcih hkrati 4 nove maše (o tem mi je rada pripovedovala moja mama, kako je bila 'posvatbica' na premiciji gospoda Gelda), pa pozneje nove maše /ki se jih pa že spominjam/ bratov Horvat Antona (lani je imel zlato mašo) in Horvat Gustija in gospoda Tranjek Stankoja in nazadnje gospoda Tratnjek Matije. To so slovesnosti, na katerih so lipovski pevci in pevke vedno lepo zapeli primerne pesmi in so bile spremljane z lepimi deklamacijami in iskrenimi molitvami. Zame je zelo lep spomin na lipovski zvon, ko sem ob večerih pritekel do kapele in pomagal 'zvonaru' zvoniti in takrat smo otroci morali iti spat, starejši so se pa še dolgo v noč pogovarjali. Ni bilo risank, je pa bila knjiga spremljevalka za lahko noč. Ne smemo pozabiti tudi, da je v Lipovcih vedno primerno poskrbljeno za 'zadnje slovo' oz. pogreb. Pomembno vlogo pri tem imajo lipovske ljudske pevke in Petrovo društvo ter žive rože rožnega venca.

Svojo bogato tradicijo petja so lipovske pevke imele ob raznih priložnostih in ohranile ne samo na mnogih posnetih nastopih v domačem kraju in širše, temveč še na več kasetah in cd-jih. Spomin mi narekuje, da zapišem Sraka Matildo – Srakova Tilika, ki je dolga leta vodila petje pevk, pa nato Forjan Kristino ter Sraka Marijo – Srakovo mamco in sedaj že precej časa zelo uspešno nadaljuje to delo Bezjak Vera.

V tistem času /1960 – in še danes/ so naši fantje iz Lipovec dobro igrali hokej na travi in bili celo jugoslovanski mladinski prvaki, pa čeprav ni bilo v Lipovci primernega igrišča. Dobili so ga dosti pozneje /z umetno travo/ in še danes uspešno igrajo v državnih in evropskih prvenstvih tako na zunanjih igriščih kot v športnih dvoranah. Ob tem dodam, da smo Lipovčari v tistih časih aktivno sodelovali v tako imenovanih Vaških igrah takratne občine Murska Sobota, kjer smo večkrat osvojili prvo mesto. Ob teh dogodkih so se dogajali razni lepi kulturni utrinki.

Dolgoletna potreba po primernem večjem vaškem 'hramu' v Lipovci se je začela uresničevati kmalu po preselitvi vseh razredov osnovne šole v Beltince. Zgradba lipovske osnovne šole je bila nato preurejena v vaški dom z več namensko dvorano. Pa še kratek spomin na leto 1980, ko smo 'vkuper stopili' Lipovski moški in zapeli tudi ob moji spremljavi s harmoniko, ko so na TV Slovenija predstavljali Lipovce kot prejemnike Bloudkovega priznanja za športne dosežke. Ubranost našega petja in lepi glasovi so mene in mnoge presenetili. 'Pravijo, ka smo dobro zaspejvali.' Kmalu za tem smo začeli z rednimi vajami pod mojim vodstvom in tako je nastal Lipovski moški pevski zbor z lepo zasedbo 17 moških glasov. Takrat še nismo imeli prostorov za vaje, zato smo se večkrat dobivali pri kakšnem od pevcev, v takratnem kmečkem turizmu ali izmenjaje v eni od lipovskih gostiln. Kasneje smo si preuredili za vaje staro dvorano v gasilskem domu. Radi smo peli, zato ni bilo težko tudi take stvari prenašati. Nekateri pevci vztrajajo od vsega začetka že več kot 30 let. Veliko truda za delovanje zbora je ob pevcih vlagal dolgoletni predsednik zbora Štefan Pozderec. Omenim, da smo peli ob raznih priložnostih in gostovali v sosednjih vaseh in tudi širše (le nekaj: Ljubljana, Rim-Vatikan, avstrijska in slovenska Koroška, Porabje na Madžarskem, idr.). Naša pesem je postajala čedalje bolj ubrana, tako so nas tudi strokovno ocenili in to je zasluga vseh pevcev. Naša pesem pa je bila tudi narodno zavedna, zato se je takrat v zboru zelo čutilo pripadnost 'narodnemu prebujanju' in ni bilo nobenemu od pevcev težko iti zapet 'nosilcem slovenske pomladi' ob rojevanju samostojne države v letih 1990 in 1991. Tak program se nadaljuje tudi pod vodstvom Gorazda Tivadarja, ki je zboru dal novo kvaliteto. Zastavil je zahtevnejši program in vključuje tudi domače skladatelje, zato so se zboru pridružili mlajši pevci. Zasluga za to gre tudi sedanjemu predsedniku zbora Alojzu Sraka.

S ponosom smo zato lahko v letu 1988 Moški pevski zbor ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu organizirali /6.2.1988/ srečanje moških pevskih zborov iz Beltinec, Gančan in Lipovec. Čudovito!!! Zbralo se je okrog 45 moških glasov in prepevalo, lepo in ubrano. Lipovska dvorana je bila nabito polna in mnogi so morali domov, ker ni bilo dovolj prostora, lepa slovenska pesem pa je odmevala še dolgo v naslednje jutro. Z Izidorjem Horvatom Izakom sva večkrat razpravljala o umetnosti in življenju nasploh. V njem sem videl velik slikarski talent in po svoje zelo zanimivega človeka. Nagovarjal sem ga naj gre študirat slikarstvo, pa je rajši ostal in živel z ne naučenim ustvarjanjem oziroma čistim talentom kot mu ga je dal Bog. Takšnega sem sprejel in spoštoval. Z Izidorjem sva tako lahko hitro našla skupno besedo in dogovor o možnosti in potrebi njegove prve slikarske razstave, ki je najbolj prišla do izraza prav ob našem srečanju moških pevskih zborov, ko smo mu omogočili, da je svoje umetnine razstavil v dvorani vaškega doma in dal na ogled velikemu številu gledalcev.

Tako vzdušje skozi čas in nakopičena energija res kulturnega dogodka je samo po sebi narekovalo in pripeljalo do ustanovitve Kulturno umetniškega društva Lipovci. Lipovski pevci smo to (so)predlagali in s svojimi podpisi podprli. Prav ta dogodek lahko zato štejemo kot ustanovni dan KUD Lipovci. Društvo je bilo uradno registrirano konec leta 1988, njen prvi predsednik je postal Janko Bezjak. Kasneje so bili predsedniki Jožef Tivadar /in je v mojem času zelo aktivno in lepo delala tajnica Renata Ficko in poskrbela za pesniško zbirko Najdevanja/, pa Franc Cigan – Caki /poskrbel je za dodatno kvaliteto še posebej z izdajo svoje pesniške zbirke Rosenje s slikami našega Izaka/, pa Cvetka Rengeo in sedaj Janja Žalig. Kasneje je Izak ustanovil še 'svoj' KUD Aquilla, kar je bilo nujno tudi zaradi lažjega njegovega delovanja in pridobivanja finančnih sredstev in tudi organizacije slikarskih kolonij. V Lipovcih danes delujejo razna društva in vsa so zelo aktivna in bodo tako delovala tudi v prihodnje. Mogoče to skrivno moč daje izginuli potok Pinkava, ta moč pa je tudi v nas samih – Lipovčarih. Zato se Lipovčari radi zberemo /med mnogimi drugimi dogodki med letom/ na Božičnem večeru na sam božič, ki ga pripravljajo 'mladi letnika regrutov', kjer je v začetku Marija Jeneš dajala svoj pozitiven prispevek, pa ob postavljanju mlaja, pa ob jubilejih naših gasilcev, pa …. Rad bi zaključil, a moram še omeniti naše Lipovske pesmare, pa …še …, ja saj je treba omeniti, da imamo v Lipovci dva doprsna spomenika našima slikarjema Karelu Jakobu in Izidorju Horvatu Izaku, pa v mrliški vežici umetniško keramično podobo Pieta in Gloria, ki mnogim ob pogledu ob izgubi svojih najdražjih lajša bolečino in na pokopališču spomenik Jakobovo mater, pa vsakoletne slikarske kolonije in še … in še bo potrebno marsikaj zapisati in posebej ovrednotiti.

S ponosom pa lahko rečem, da so v nedeljo 8.2.2014 /ob praznovanju 25 letnice KUD Lipovci/ mlajši in starejši, tako nastopajoči, njihovi starši in polna dvorana obiskovalcev, dokazali in prikazali pravo vrednost in sposobnost kulturnega ustvarjanja in kulturnega sprejemanja. Vse priznanje otrokom, mladim in starejšim za sedanji čas in za nazaj. Vsak je deloval in deluje v svojem času in po svojih najboljših močeh.

Jožef Tivadar